Da je Navje ostanek nekdanjega mestnega pokopališča sv. Krištofa, ki ga je preuredil Plečnik s Spinčičem, že veste.
.
Na Navju je pokopanih – ali pa imajo tam le obeležje – kar nekaj velikih imen, eden teh je Valentin Vodnik.
Na Vodnikovem nagrobniku, ta je v obliki žlebljenega stebra z jonskim kapitelom in iz črnega lesnobrdskega apnenca, sta kar dva napisa. Na zgornji fotografiji vidite kasnejšega, ki so ga v slovenščini, zapisani v bohoričici, dodali kasneje,
na zadnji strani spomenika pa je ščit s prvotnim napisom v latinskem jeziku.
Nedaleč stran je iz enakega apnenca narejen spomenik Matiji Čopu, ki z odlomljenim stebrom nakazuje njegovo nenadno smrt. Spodaj je napis Franceta Prešerna, zgoraj pa pozlačena simbola večnosti in nesmrtnosti: kača, ki grize svoj rep, ter bršljanova veja.
Na steni je nagrobnik Marije Magdalene Pleiweiss, to je tista frajerka, ki je napisala prvo izvirno slovensko kuharico leta 1868 in je danes, po tridesetih izdajah in temeljiti prenovi Felicite Kalinšek v začetku 20. stoletja, še vedno knjižna uspešnica.
Jože Plečnik je rad ohranjal stare stvari, danes bi temu rekli ponovna uporaba, in med drugim rešil pred propadom štiri stebre, ki so nekoč podpirali balkon Glasbene matice na Vegovi.
V enem kotu malce skriti pod drevjem, je grob njegovih staršev, Helene in Andreja Plečnika.
Voden ogled Navja občasno izvedem v kombinaciji z ogledom pokopališča Žale,
če pa se boste skozi spominski park podali sami, ne pozabite pogledati navzgor. Morda zagledate kaj zanimivega tudi nad seboj.
