V sklopu festivala Tisočletja kulinarike, smo se po Poti knezov podali vodeno, s človekom, ki je tod odraščal. Tako smo bili poleg strokovne razlage priča osebnim doživetjem vodnika, ki se je najbolj razgovoril glede sprememb, ki so se tod odvile v zadnjih nekaj desetletjih.
Na pot, ki je sestavljena iz desetih točk, se lahko podate tudi sami z zgibanko v roki ali zgolj po smerokazih.
Mene je navdušila že prva točka. Pot namreč pelje, morda za koga rahlo morbidno, mimo gomilnih grobišč, imenovane tudi pokopne gomile ali tumuli. Te so za sabo pustili najstarejši znani prebivalci, ki so tu živeli med 9 in 6. stoletjem pred našim štetjem.
Vidi se seveda le hribčke. Drugače pa je na 9. točki, kjer so ostanki grobov iz antičnega časa, gre za nekje prvo ali drugo stoletje našega štetja.
Tu so pokopavali keltski Latobiki, ki so pokojne kremirali in jih v preprost grob, obdan s petimi ploščatimi kamni, navadno položili v glineni žari.
Sicer pa je na poti mnogo več življenja.
Hodili smo po gozdu in travnikih,
mimo kalov
in mnogih šipkovih grmov. 
Še rahlo rozast apnenec je bil nekoč življenje v obliki majhnih školjk, imenovanih Foraminifere.
