Ves čas izjemno strme in ne preveč utrjene makedamske ceste iz doline reke Kolpe na Kočevsko Malo goro se je nabiralo. In nato počilo. Najprej se je ulil silen dež, da je bobnelo po avtu kot še ne, sekale so strele, drevesa so padala. Dobesedno.
In je padlo tudi na pot. Tega sicer nisem fotografirala, sem pa se zato zbudila iz fotografske otopelosti po tem, ko sva se že morala obrniti in prišla mimo tega, ki pa je ovekovečeno, ter dojela, da je par minut nazaj še stalo.
Zatočišče sva našla v edini hiši mimo katere sva šla. Še dobro, da je bil kdo doma. Med tem je začela padat še toča.
Ko se je nevihta umirila, smo naredili en krog,
se slikali v zrnih toče
in pogledali razdejanje.
S pomočjo natančnih navodil sva našla drugo gozdno cesto in se odpeljala proti Kočevju. Megla je ovila gozd, natančnejši pogled pa je razkril tudi kakšno žival.
Sončni žarki so postajali močnejši,
nato pa se je preko neba narisala še mavrica.
