Osamosvajanja so očitno in. Na blogu sem že pisala o sedežu vlade Republike Prlekije in mejni kontroli na severovzhodu Slovenije, tokrat pa so me zaustavili pred spustom v Belo Krajino.
A kar je na prvi pogled izgledalo kot resna mejna kontrola, se je izkazalo za belokranjsko dobrodošlico. V Jugorju, v gostilni, ki je že štiri generacije v rokah Badovincev so nam najprej ponudili belokranjsko pogačo
nato pa postregli z družinsko grenčico karampampolijem. Peter nam ni hotel izdati skrivne recepture in je raje povedal, da je karampampoli: “Damska pijača, ki moškim ne škodi.”
Nato pa smo se opremljeni s pasošem – tako ga imenujejo lokalci – odpravili v lov za žigi.
