V ponedeljek smo v Ljubljani, na Slovaškem, na stadionu v Stožicah poslušali Joe Cocker-ja.
.
pa še ena telefonska slika s tribune
.
Joa Cockerja, v hecu prevedenega kot Janeza Kurca, smo tokrat gostili v novi, še ne čisto dokončani, areni Stožice. Možakar je bil sicer napovedan za ob 20h, a je na oder stopil šele slabo uro kasneje, na precej spektakularen način, saj mu je po zaodrju sledila kamera, kot na kakih šovih. Kakšno minuto ali dve smo lahko gledali v premikajoč hrbet, ki se bliža odru. Projekcija je dejansko stopnjevala napetost in tako je Joe stopil na oder kot pravi svetovni zveznik. Kar seveda je.
Med enournim čakanjem so me zabavali razni feni. Srečala sem žensko, ki je tri ure čakala pred hotelom Union, kjer je bil zvezdnik, kot tudi vsi ostali vele pomembni gosti, nastanjen. Dočakala ga je in na koncertu ponosno (po)kazala podpisano karto. Pred mano je stal fant, ki si je kupil majico iz te turneje, a majica ni bila povsem navadna koncertna majica, saj je zbujala veliko pozornosti, zmajevanja z glavo in rahlega negodovanja. Dokazovala je, da so tudi zvezdniki svetovnega formata zmotljivi. 15.11. je glede na majico Joe nastopil v Ljubljani na Slovaškem. »Never ending story« bi rekli sodržavljani nastopajočega. Obiskovalcev je bilo veliko, skoraj razprodan koncert je privabil res pisano množico, od mladih do starih, od Bojana Križaja do članov Pop Design in še bi lahko naštevala… A pojdimo spet na koncert.
Prvi del koncerta je bil v stilu sentišev, mirnih ljubezenskih skladb kot so When The Night Comes, Simple Things, N’Oubliez Jamais, Up Where We Belong, kjer je prišel do izraza izjemen vokal temnopolte back vokalistke. Sledil je večni hit You Are So Beautiful, ki je popolnoma naelektril ozračje in raznežil zaljubljene. Dvorana je pela skupaj z izjemnim vokalistom in objemi parov so postali močnejši. Dozo cukra je prekinil s Summer In The City. V drugem delu koncerta je pospešil ritem, a ostal zvest petju o ljubezni. You Can Leave Your Hat On, Unchain My Heart in prav v sklepnem delu koncerta je glasbenik na »hammondu« začel s skladbo, ki je Joe Cockerja ponesla v svet slavnih. With A Little Help From My Friends, priredba, ki je bolj znana od originalne verzije od Beatlov je požela krike in žvižge navdušenja, namesto vžigalnikov so se zasvetili ekrančki mobilnih telefonov in fotoaparatov, kocine so šle pokonci. Kljub temu, da je Joe Cocker že gospod v letih in ne zgleda več tako seksapilno, kot je zgledal pred štiridesetimi leti na Woodstocku, je njegov glas še vedno enako energičen, raztegljiv in impresiven. Za nekaj minut me je v mislih in občutkih popeljal v idilično predstavo najbolj znanega festivala, ki se je do sedaj zgodil kjerkoli na svetu.
Spremljevalna zasedba, prepričljiva basistka, enkratni back vokalistki, dober bobnar in ostali so več kot odlično opravili svoje delo. Tudi vizualizacija, ki se je odvijala za skupino tekom koncerta je bila prijetna, a nevsiljiva. Navdušena publika je Joe-a kar dvakrat poklicala na oder, ki je koncert nato zaključil s komadom Thankful.
