Minulo nedeljo smo, kljub nevihti, ki se je začela ravno pred koncertom, napolnili Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Pa o tem niti ni bilo dvoma, Caetano Veloso, glasbenik, ki deluje že skoraj pol stoletja, je zveneče ime brazilske glasbene scene in ima velik krog privržencev tudi pri nas.
Posedeni na svoje mesto smo imeli nekaj minut za opazovanje scenografije. Štiri slikarska stojala so morda napovedovala štiri glasbenike: črn križ, črn krog in 2 kvadrata, en v črni in drugi v rdeči barvi. Povsem nevsiljiva scenografija, ki je naredila oder dosti bolj vizualno prijeten. Nekaj minut po napovedanem začetku so nastopajoči z nasmejanim Caetanom na čelu ob burnem aplavzu stopili na oder.
Postavitev štiri članske zasedbe je bila klasično rokerska: vokal Caetano Veloso spredaj, Marcello Callado zadaj na bobnih, v srednjem pasu pa Pedro Sá s kitaro na levi in Ricardo Dias Gomes na basu in klaviaturah na desni. Caetano je v Ljubljano prišel predstavljat zadnji izdan album Abraçaço, ki je ob enem tudi zadnji del trilogije, posnete s skupino mlajših glasbenikov. Ker je bil od nekdaj privrženec rokenrola, tako sodelovanje ni presenetilo. Na koncertu je spretno in mehko mešal brazilsko boso novo in sambo s surovimi kitarskimi rifi. Predstavil je velik del prej omenjenega novega albuma, z obveznimi A Bossa Nova É Foda (bossa nova je jeba), naslovno Um Abraçaço in fan(k)tastičnim Funk Melódico. Kar nekaj skladb je bilo iz prvega albuma tudi že omenjene trilogije Ce, npr.: Odeio in Homem, veliko navdušenja pa je vsekakor požela dosti starejša in znana Sampa.
Cel koncert je bil izpeljan natančno, zagreto in premišljeno. Briljirali niso le glasbeniki, ampak tudi tehnično osebje. Poleg odlične zvočne kulise, brez kakršnihkoli (meni zaznavnih) napak, pa bi na tem mestu rada izpostavila tudi lučno sliko, ki se je odlično skladala z glasbo. Aspekt, ki ga naši glasbeni ustvarjalci tako radi pozabljajo, je na koncertu Brazilca prispeval piko na i že tako odličnemu koncertu. Osvetlitev glasbenikov glede na to ali so zvočno v ospredju ali ne, zatemnitev in osvetlitev na ton natančno, z rahlo trodimenzionalnim efektom, ki je osvetljeval spremljevalno trojico in nežno prelivanje barv so naredili popolno sliko.
Množica je željno požirala vsak akord in mnogi so poplesavali, kot se na stolih poplesavati da, ob koncu uro in pol trajajočega nastopa pa so nekateri tudi že plesali stoje. Vsak glasbenik, ki v Cankarjevem domu spravi ljudstvo na noge je lahko prepričan, da je svojo nalogo opravil dobro. S tem se je strinjala tudi publika, ki se ni zlahka predala in priklicala skupino še kar dvakrat na oder. Até a próxima.
najbrž mi bo še dolgo, dolgo žal, da nisem uspela na ta koncert