Novo sezono Cankarjevih torkov je natanko pred enim tednom otvoril legendarni Jani Kovačič z orkestrom Big Band RTV Slovenije. A ne le nastopajoči, tudi zanimiva bera obiskovalcev in precej več fotografov, kot jih je navadno, so naznanjali odličen večer. Dva nagovora, nato pa nekaj minut trajajoče poimensko klicanje sedemnajst članske zasedbe orkestra je oznanilo začetek. Predzadnji je na oder prišel dirigent Igor Lunder, ki je tudi spisal aranžmaje za orkester in kot zadnji, seveda, Jani Kovačič.
Premierna predstavitev albuma Cerberus hotel Jazzitette, ki je izšel lansko leto, se je začela tako kot na albumu – bolano: »Manična depresija in shizofrenija, tako tuja imena za tako domače bolezni«. Ob ciničnih, zbadljivih in na žalost tudi resničnih besedilih nam ni preostalo drugega, kot da smo padli v Delirij povprečnosti. Iz dokaj melodičnega, orkestralnega jazza nas je nato predramil Fantom. Skladba, za katero velja, da je slišati kot zvokovni kaos, odfuk, ki se v živo, sklepajoč po sebi, mora dotaknit vsakega poslušalca. Izjemni so prehodi med zvoki inštrumentov, med drugim tudi zvok sirene reševalnega vozila iz saksofona, in govornim ozadjem, ki prihaja iz ust članov orkestra. Mešanica zvokov, ki me je spomnila na že dolgo ne slišano Revolution 909 od Daft Punk. Prvi del koncerta je bil namenjen izključno albumu Jazzitette, zaključili pa so s premierno predstavitvijo skladbe Sobotni Jezus, ki naj bi v prihodnosti izšla na albumu Jazzitette 2.
Klub tokrat ni bil klasično kavarniško prizorišče, zaradi velike zasedbe nastopajočih, so bili stoli postavljeni v vrstah, skoraj brez miz, zato je bil za marsikoga odmor med koncertom zelo zaželen. Po odmoru je začel Kovačič sam s kitaro, nato pa skupaj z orkestrom nadaljeval s sprehodom po novem albumu. Mačo polh, Saksofonsko jutro, Petnajst četrtin in druge, ki so postregle s kar nekaj solo nastopov različnih inštrumentov, kot so klarinet, trobenta, pozavna in ostali. Zaključek koncerta je, enako kot na albumu, zaključil z Jesen je, zvezdica, jesen.
Šesto nadstropje Cankarjevega doma je bilo nad dinamično glasbo, ki prehaja med različnimi jazz stili in se dotakne tudi bluza, in globokoumnimi, zabavnimi, a izjemno ciničnimi besedili, ki so prihajali zapakirani v tako tipičen, malce raskav in malce prekurjen Janijev vokal, navdušeni. Upravičeno, kajti legendarni kantavtor, ki je med mladimi verjetno najbolj znan po skladbi Delam kot zamorc, je zopet opravičil sloves vrhunskega avtorja. Nikakor pa ga ne častimo brez Big Banda in dirigenta Igorja Lundra, ki so ravno tako odlično opravili svoje delo.
