V soboto sta se nam na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma predstavili dve mehiški skupini, Grupo Jaranero in Los Utrera. Obe skupini sta nastopili premierno v Sloveniji, prva pa je pred koncertom pripravila tudi predavanje in delavnico z naslovom Tradicionalni mehiški inštrumenti, ki jo je vodil Guillermo Contreras Arias vodja skupine Jaranero. Žal se delavnice nisem udeležila, a sem bila tudi na koncertu priča natančne predstavitve tradicionalne mehiške glasbe.
Združene države Mehike so s skoraj 2 milijoni km2 v samem vrhu lestvice največjih držav, kar je odlična podlaga za ogromno tradicionalne glasbe. Od glasbe raznoraznih predkolumbovskih civilizacij (Azteki, Zapoteki, Huasteki, Maji…) do mešanja glasbe po vdoru Evropejcev, ki so s sabo s časoma pripeljali še Afričane. V slabi uri koncertiranja nam je Grupo Jaranero, kar dobesedno pomeni skupina glasbenikov, pripravilo virtualno glasbeno popotovanje po tej prekrasni in izjemno, tako geografsko kot tudi glasbeno, pisani deželi. Množica inštrumentov, ki se je bohotila na odru, je pričarala nenavadne zvoke. Želvin oklep, poleg nekaj centimeterske violine in flavte, ki ima v notranjosti pajkovo mrežo za proizvajanje res posebnega zvoka, sploh ne izstopa. V ušesih povprečnega Evropejca verjetno najbolj odmeva veseli zven ulične glasbe Mariachiev, s katero so tudi zaključili svoj koncert.
Naslednja je nastopila skupina, ki nosi družinsko ime Utrera in prihaja iz mehiške države Veracruz. Država ob Mehiškem zalivu med turisti ni preveč znana, iz lastnih izkušenj pa vam povem, da je dovolj atraktivna za obisk. Skupina Los Utrera se v svojih delih osredotoča predvem na glasbo iz njihovega konca Mehike. Izvaja son jarocho, popularno tradicionalno glasbeno zvrst, katere izvor zasledimo v sredini 18. stoletja, in fandango, španski ples s petjem in spremljavo kastanjet, ki se izvaja med hispanoameriško gostijo. V uro in pol dolgem koncertu so glasbo začinili tudi s plesnimi vložki, ki so obvezen del fandanga. Septet je pretežno brenkal po raznoraznih brenkalih, ki jih izdeluje eden v skupini, občasno je tudi zagodel na violino, udarjal na čeljusti verjetno goveda in nas presenečal s tenorji.
To, da so bili Mehičani navdušeni nad Slovenijo, so jasno pokazali in povedali. To, da smo Slovenci navdušeni nad Mehičani tekom koncerta niti ni bilo opaziti, seveda, saj dvorana ne pričara tistega vzdušja fieste, kjer se prvotno izvaja ta glasba. Je bil pa zato aplavz ob koncu nastopa zgovoren. Ja, Slovenci smo navdušeni nad Mehiko ..
