Nedaleč od zadnjič omenjene spominske sobe Dragotina Ketteja se na hribčku dviga grad Prem.
Prvi zapisi segajo v začetek 13. stoletja, spodnji maketi pa predstavljata izgled, zadaj v 15. in spredaj v 16. stoletju, ko je bil grad dodatno utrjen. Zgradili so dodatno obzidje in obrambni stolp.
.
. 
Med obema vojnama je zadnji lastnik gradu, tržaški zdravnik Bruno Zuccolino, izvedel temeljito obnovo takrat že precej propadlega objekta in ga spremenil v poletno rezidenco.
Zuccolino je dal slavnostno, plesno dvorano pobarvati v temno rjavi barvi, nad leseno obhodno galerijo pa so slike simbolov horoskopa. A ne le zanimiva izbira motivov, začudenje zbuja tudi dejstvo, da je dvakrat narisana tehtnica, manjka pa kozorog.
Tržačan je obnovil tudi kapelo iz 14. stoletja. Vgradil je okno, skozi katerega je njegova gospa lahko prisostvovala obredu kar iz spalnice,
nad njo pa ovekovečil samega sebe. Zanimiv je zapis letnice obnovitve: anno octavo. Gre za leto 1930, ki je 8. leto po Mussolinijevem prevzemu oblasti leta 1922. 
Na balkonu je freska sv. Krištofa, zavetnika prevoznikov, ki pa, kot lahko vidite, je ravno tako iz Zuccolinijevih časov. Menda je upodobljen njegov avto, kar se mi zdi precej logična razlaga.
Danes je grad Prem odprt za obiskovalce, v njem so uredili muzejsko zbirko, ki predstavlja dolino Reke od prazgodovine naprej, saj je najstarejša najdba iz tega območja, del sekire, iz 3. tisočletja pred našim štetjem.
Pogled iz gradu na že omenjeni obrambni stolp in vasico Prem.
