Da bi razumeli velik pomen mnogostranskega umetnika Césarja Manriqueja za otok Lanzarote, mi preostane le primerjava z Jožetom Plečnikom in njegovim vplivom na Ljubljano.
César se je na Lanzarote vrnil leta 1966, malce pred svojo petdesetletnico in do svoje smrti pri 72 letih na otoku naredil ogromno. Ne le, da je prenekatero krožišče okrašeno z njegovimi vetrnimi skulpturami, da si je za svoje domovanje naredil dve izjemni hiši, ki sta danes na ogled za javnost, da je ustvaril kar nekaj turistično zanimivih točk, temveč predvsem, da je preprečil gradnjo mega hotelskih kompleksov in poskrbel, da je bil razvoj turizma trajnosten.
V hiši Vulkan, kjer je živel večino svojega časa po vrnitvi na rodni otok, je udejanjil svojo vizijo povezanosti z okoljem. Hišo je naredil po nareku lave, ki je tod tekla v 18.stoletju. Od daleč hiša ne zgleda nič posebnega, od blizu je pogled popolnoma drugačen.
Izkoristil je luknje, ki so nastale med pretakanjem ognjene tekočine.
.
.
V hiši je razstava njegovih del, poleg pa nekaj umetnin, ki jih je imel v lasti, med njimi npr. Picasso.
Seveda je uredil tudi vrt, ki ga krasi njegov mozaik in nekaj kipov.
Zadnjih nekaj let je živel na vzhodu otoka, hišo Palm si je zgradil v Haríji.
.
.
. 
.
