To ni nihče drug kot Goran Bregović, viden že večkrat: npr. tu in tu. Sledi pa moje doživetje sobotnega koncerta in par fotk z mini fotičem (moj še vedno ne dela 🙁 )
.
.
.
.
.
Sobotni večer je bil na Gospodarskem razstavišču nekakšna slovenska najava, da bo prihodnji avgust, med 4. in 8., v vasici Guča, nedaleč od Čačka v osrčju Srbije že 50. trobentaški festival. Ker je verjetno izraz trobentaški v istem stavku z lastnim imenom Guča povprečnemu prebivalcu Slovenije popolnoma nepredstavljiv, naj tudi mi uporabimo poslovenjen srbicizem ‘trubaški’. In so prišli ‘trubači‘, zmagovalci omenjenega festivala letošnjega in lanskega leta, ki naj bi nam pričarali avtentično atmosfero Guče.
Vonj (smrad?) po žaru je zajel vsakega obiskovalca pred vhodom v halo, ki ni prav nič spominjala na avtentično atmosfero Guče. Zeblo je, rakija, še en izraz, ki ga ob omenjanju Guče ne gre prevajati, ni tekla v potokih in bili smo brez skrbi, da bi nam kdo s cigareto zažgal jakno (dolgčas?). Manjkali so tudi prizori plesanja po mizah, razbijanje kozarcev in obhod razigranega orkestra med publiko, med tem ko bi jim razni osebki tlačili bankovce v vse možne luknje inštrumentov, v obleke, občasno tudi v luknje glasbenikov. Občasno. In če vsega tega ni bilo, nam ostanejo le glasbeniki na odru in naša domišljija.
Prvi se nam je predstavil orkester Dejana Lazarevića, ki je lani kot prvi v dolgi zgodovini festivala osvojil tako nagrado publike kot žirije. V svoj repertoar so poleg bolj trubaških in narodnih skladb uvrstili tudi narodno zabavno glasbo gostiteljice. Drugi orkester, absolutni zmagovalec letošnjega festivala, orkester Dejana Petrovića je postregel z venčkom prekooceanskih uspešnic, kot sta npr. Rolling on the river in Smoke on the water. Orkester je imel poleg trobil tudi tolkalsko sekcijo, kitarista in klaviaturista. Za zaključek smo slišali vednozeleni srbski Dan ljubezni. Oba orkestra sta nedvomno suvereno upravičila naziv absolutnega zmagovalca.
Premraženi, a razneženi, smo le dočakali Gorana Bregovića, ki je prišel v isti opravi, kot smo ga videli ob bolj topli priložnosti, pred dobrim letom v Križankah. A ne le špičaki, tudi skladbe so nas spomnile na ta koncert. Še iz časov Bijelo dugme smo slišali Napile se ulice, nato še Mesečina, kar dvakrat Kalašnikov, Čaje šukarije in Ederlezi, kjer je publika preglasila skupino in glasno ter ubrano pela že omenjeni Djurdjev dan. Slišali smo še obe Bregovićevi verziji Gas, napisana za Severino, in Gas, gas, gas, glasbo iz Karmen – opera s srečnim koncem pa tudi filmsko glasbo, kot sta Ya ya ringe ringe raja iz filma Underground in In the death car iz Arizone dream.
Glasbenik svetovnega slovesa nas je uspel ogreti in nam vdahnil dozo trubaštva po katerega smo prišli in z lahkim srcem lahko rečemo, da so debele štiri ure glasbe minile (pre?)hitro. Res pisana množica je dobila pisan repertoar, od bolj zahtevnih do bolj pop skladb, manjkala je edino rakija. In plesanje po mizah. In avgustovska toplota, kakopak.
