Zlatozobi Magnifico Balcountry Quartet

Magnifico Balcountry Quartet @ Zlati zob, Ljubljana
25.03.2011

.

.

V veliko dvorano etno kluba Zlati zob nas je tokrat zvabil Magnifico in njegov Balcountry Quartet. Prijetno dekorirana dvorana, verjetno najbolj izstopajo raznorazni lestenci, ki skupaj s pisanimi preprogami ustvarjajo toplo domačnost, je bila polna ljubiteljev dobre glasbe, Bernard piva in frakljev ljute, ko je ob pol enajstih na oder stopil kvartet. Če je morda kdo pomislil, da je to kar pozna ura za Zlati zob, naj ga spomnimo, da je bil petek dokaj nogometno obarvan in po besedah organizatorjev je to botrovalo kasnejšemu začetku.

V približno uro in pol trajajočem nastopu nam je, poleg glasbe, Magnifico prebral nekaj svoje poezije in delil z nami svojo strast do statistike. Pozdravil je vseh 10 – 12 % lezbijk, 15% gejev, 20% rednih in občasnih džankijev, 25 – 30 %  čefurjev ter 40% alkoholikov v dvorani. Kvartet nam je postregel s širokim izborom iz bogatega Magnificovega opusa. Slišali smo velik del albuma Srečno, med drugim tudi priredbo Elde Viler Ti si moja ljubezen, s katero se je projekt kvarteta pravzaprav začel. Niso pa manjkale niti 24000 poljubov, Revolution Is my solution, Kdo Je čefur, Ubit ču te ja, Ljubljana-Portorož, Halo gospodična in Silvia. Magnifica je na kitari ter občasno na dobru spremljal talentirani Robert Pikl, najhitrejša kitara Šiške, na eni strani ter Magnificov brat, sicer predani glasbenik Aleksander Pešut – Schatzi, na drugi. Ritem in spremljevalni glas sta bila v njegovi domeni in več kot očitno ju je imel v popolni kontroli. Za nizke glasovne razpone je skrbel Goran Krmac na tubi.

Poetični vložki so bili bolj ali manj osebne izpovedi, na trenutke so malce spominjali na poezijo Bore Đorđevića, kar nekaj pa je bilo sarkastično domoljubnih, v vedno rahlo revolucionarnem slogu verjetno najpopularnejšega slovenskega izvajalca. V enem izmed teh  je imela publika nalogo, da odgovarja z: »Ja je!« na vprašanja: »Ali je res, da cigani lažejo?«, »Ali je res, da so črnci leni?«, »Ali je res, da čefurji smrdijo?«, »Ali je res, da smo mi najbolj pametni na svetu?« Publika je (hvalabogu!?) pri tej nalogi imela nekaj težav, a kljub temu uspela izpolnit cilj. Magnifico je nato zaključil: »Janezek, sedaj pa 100 krat napiš’: Mami, jaz sem navaden fašist!«

.

.

.

.

.