… ali zakaj ne grem več tja.
Začelo se je nekaj let nazaj, ko so v zgoraj omenjeni restavraciji v Ljubljani uvedli študentske bone. VAU: Zakon! Mehiška hrana na bone. Končno nekdo, ki vidi v študentu tudi čisto navadno stranko. Boni so bili sicer enkrat do dvakrat dražji od ostalih, ampak kdaj pa kdaj si je pa človek (pardon, študent) že privoščil tudi mehiški luksuz. In smo šli, na vsake toliko časa in bilo je posebno. Ker si navdušen, greš večkrat. Ko je nova mehiška restavracija odprla svoje duri študentski raji za manj denarja, smo poskusili tudi tam. Govorim o Cantini Mexicani v Knafljevem prehodu. Ne vem točno kje vmes je vpadel še BTCjevski Imperio Mexicano, vendar v Shity park zaidem zgolj po sili razmer, kljub solidni postrežbi in hrani, saj oddaljenost od centra in neprivlačno okolje naredita svoje. Vsaj meni.
Cantina Mexicana se je poleg ogabnega odnosa do študentov, slabo izkazala tudi v hrani. Edina pohvala iz mojih ust leti na odlično koruzno juho, saj za moj okus žilavo kitasti koščki piščančka niso nekaj s čimer bi postregla gosta. Človek poskusi enkrat, dvakrat, tretjič pride tja po sili razmer… potem pa reče: Hvala in lepo se imejte.
In vrnila sem se k Johnnyju. In bila zadovoljna. Vedela sem, da je ob času kosila gneča in da se čaka tudi več kot uro. Ni panike, ker so natakarji prijazni in hrana dobra. Ah … pa ni več tako. Kar naenkrat se je zgodilo, da smo čakali po eno uro kljub temu, da smo bili skoraj edini v restavraciji? Pa tudi to bi se dalo potrpet, če se ne bi začele dogajati zelo čudne stvari. Pozabljanje na stranke, ne na celo mizo, le na enega izmed omizja. Seveda sem bila to največkrat jaz?! In nato sem morala brez opravičila čakati še nadaljnje pol ure, da sem dobila hrano. Ker mi fižol ne naredi dobro, vedno prijazno prosim, če mi lahko postrežejo brez. Včasih je to vedno delovalo. Sedaj ne več. In ko mi prinese krožnik s fižolom in ko se meni začne izpahovati, ga namrdnjeno (kljub temu, da je ona zasrala) odnese in mi prinese nazaj isti krožnik z vidnimi ostanki prej postreženega fižola. Ob zadnjem obisku pa smo vsi za mizo dobili zažgano posušen riž in jaz (spet?!) le polovico krožnika. Dobila sem meso, pozabili so na tortillo?!
V glavnem, postrežba in hrana sta se tako drastično poslabšali, da ni šans, da grem še tja.
Yo tampoco!!!Grrrrr… Pa te njihove grupne malca pavze!!! Si mislim, da morjo it vsi naenkrat (natakarji in kuharji) na malco,tak, da se vmes vse shladi in dobiš, kot že rečeno, zažgano posušen riž in hladno hrano.Kolk je že bon vredn?Rajs sploh ne pomislim, ker se spet potrjuje,da najdražje ni zmeraj najboljše.
nej ob tem rečem eno pohvalno na Cantino mexicano. Zadnjič smo se oglasili tam, bili kljub totalni gneči postreženi hitro, hrana je bla pa tud jako okusna. Kelnerji pa prvič od vseh mojih obiskov tam prijazni, celo zelooo prijazni in zabavni. Tko da, še je upanje za Cantino….
No, jaz v Penasa že dolgo ne hodim več, občasno grem v Cantino, ki se mi zdi za spoznanje boljša.
Bi pa rad vsem tistim, ki mislijo, da je to mehiška hrana, ta mit razbil; namreč, poleti sem bil 6 tednov v Mehiki in lahko rečem, da pri nas ponujajo neko psevdoevrosoft varianto mehiške hrane. Ni ne prave salse ne pravega chilija, hrana sploh ni pikantna in mnoge res tradicionalne jedi manjkajo. Tudi Corona pivo ni ne vem kaj, v Mehiki obstajajo daleč boljša.
Izgled hrane in ambienta je malce bolj mehiški in morda kakšna stvar na to nekoliko spominja, to pa je tudi vse.
Gabronkl se strinjam s tabo glede mehiškosti mehiške hrane. 🙂
Verjetno je podobno s kitajsko, al pa indijsko. Smo pač softiči evropejski 😛
No, na primer, tudi pizza v Mehiki ni nič kaj bolj podobna pizzi kot hrana v Cantini mehiški hrani 🙂
Tuje kuhinje, prilagojene lokalnemu okusu, so pač uspešna tržna niša. Najbrž kje obstaja tudi kaj avtentičnega (denimo kakšna beznica v zakotnem, smrdljivem china townu v zahodnem velemestu), vendar tja pač nihče ne hodi 🙂