“Jim is dead!” – The Doors tribute band @ Cvetličarna

Parlamentiranja o »tribute bandih« so izjemno nehvaležna. Verjetno še bolj kot govoričenje pa je nehvaležno biti sam »tribute band«. V prvi vrsti se vsi predajo komentiranju vizualne primerjave, sledi zvočno cefranje in na koncu še kurcanje celostne podobe, ki je, roko na srce, izjemno težko zadovoljiva. Težko je biti kopija drugega, še posebej nekoga, ki ga že dolgo ni več med živimi, njegov duh pa se je odel v premnogo zgodb in legend, veliko teh tudi daleč od resničnih, še posebej pa je težko biti kopija v časih, ko je težko biti celo sam svoj original.

Kot je Jim Morrison štrlel iz skupine in bil izjemno karizmatičen frontman, tako je ta zahtevna naloga padla na pevca Willie-ja, ki je Jimu sicer vizualno precej podoben. V stilu ‘obleka naredi človeka’ nas je Willie prepričeval še z usnjenimi hlačami, z obveznim markantnim pasom in belo odprto srajco, prav takega, kot si verjetno Jima največkrat narišemo v mislih. Preostali trije so skrbeli bolj za zvočno kot vizualno podobnost in na tej točki jim ne gre prav nič očitati, odigrali so solidno. Tudi glas pevca je bil precej podoben in prav vse je ustrezalo primerjavi z raznimi zvočnimi zapisi. »Kot da bi si dal gor CD« je bil komentar, ki je bil najbolj na mestu. Nikakor pa videnega ne gre enačiti z video zapisom, na katerem energija resničnih Doorsov premaga wannabe Doorse v prvi minuti. Morda še kako sekundo prej. Energijo je pač težko kopirat in če si ujet v ideje in predstave o nekom, ki ga sploh nisi srečal je to res izjemno nehvaležno. Pa smo spet na začetku.

Na koncertu so omenili in pozdravili tudi Slovenko, ki so jo srečali v Parizu na Morrisonovem grobu. Cvetličarna je bila razprodana, roke so se dvigovale in kocine so šle kljub fejku pokonci. Doors komadi so večni, škoda le, da se osredotočajo samo na The Best of. Dvojno izdajo, če smo natančni. In zaključili so izjemno pričakovano. The End.

.

.

.