Zaprli so me v sobo in rekli, da imam eno uro časa, da zbežim. Če ne….
No, v resnici nisem bila sama, ampak nas je bilo pet, pa tudi grožnje ni bilo. Šlo je zgolj za novost v Ljubljani, za igro v t.i. “sobi pobega.”
“Ste pripravljeni?” nas je vprašal Marko, so-ustanovitelj in oseba, ki spremlja ekipe preko kamere v sobi. “Smo!” Vrata so se zaprla in iskanje se je pričelo. Sobo smo najprej temeljito prečesali, pogledali za vsako sliko in premaknili vse predmete. Celo vohali smo.
Ob prvem najdenem ključu se je evforija šele začela.
Potrebovali smo nekaj logike, nekaj sodelovanja, nekaj predvidevanja, celo nekaj računanja in pa malček pomoči, ki smo jo dobili po vokitokiju od Marka na drugi strani vrat, da smo se prebili do zlatega zmajevega jajca.
Naša, bolj kot ne začetniška ekipa, je potrebovala 50 min in 13 sekund. Vsak od nas pa je dobil magnet z napisanim rezultatom za domov.
Priporočam!
Ni komentarjev