Na prvi pogled se zdi, da ni prav veliko “gotske” Ljubljane, a kljub intenzivnemu preoblikovanju v baročnem času, se še najde kak ostanek gotike. Zgornja fotografija je iz skritega kotička na Mestnem trgu, prvo spodnje okno pa se razkriva na drugi strani Ljubljanice. Nad mestom najdete več ostankov gotskega stila, na fotografiji pa okno nad ohranjenim srednjeveškim zidom.

Mnogo pa je takih ostankov skritih v notranjosti. Spodnje okno sem slikala na Magistratu.

Družina Zirkelbach je leta 1986 trnovski cerkvi darovala kapelico lurdske Marije, ki jo je za njih zasnoval Jože Plečnik leta 1933.

Ljubljana je dobila mestne pravice v 13. stoletju. S tem pa tudi pravico do gradnje mestnega obzidja. Kot se za zid spodobi, je imel na zunanji strani vodni jarek, v mesto pa je vodilo šest vrat. Leta 1773 ga začnejo rušiti.

Do danes se je ohranil le na nekaj mestih. Največ ga lahko vidite ob vzpenjači, kjer so ga leta 2021 očistili in prezentirali. Del tega obzidja je ohranjenega tudi na zgornji postaji vzpenjače, ob vhodu. Najlepši ostanek zidu pa je po mojem mnenju ta, ki še stoji ob današnjem vhodu na grajsko dvorišče.

V malce spremenjeni obliki sta tudi spodnja stolpa del nekdanjega mestnega obzidja.

Naš najbolj slavni protestantski duhovnik, Primož Trubar, je dobil svoj spomenik v začetku 20. stoletja, ko so obeleževali štiristoletnico njegovega rojstva. Izdelal ga je kipar Franc Berneker (1874-1932), ki velja za našega prvega modernističnega kiparja. Ukvarjal se je s socialno tematiko, raziskoval je psihologijo svojih upodobljencev, za njegova dela pa so značilne dramatične kompozicije in razmerje med obdelanim in neobdelanim materialom.

Na tak način je narejen tudi prvi javni modernistični kip v prestolnici, kip Primoža Trubarja, ki stoji pred pravoslavno cerkvijo. Zemljišče je na robu Tivolija kupil kar takratni župan Ivan Hribar osebno, cerkev pa takrat še ni stala. Še nekaj Bernekerjevih kipov lahko vidite v sosednji Narodni galeriji.

Nekdaj so stale tri identične srbske pravoslavne cerkve, poleg te, ki še vedno stoji na robu ljubljanskega Tivolija, še v Celju in Mariboru. Zgrajene so bile v času Kraljevine Jugoslavije, arhitekt vseh pa je bil Momir Korunović. Za osnovo je vzel srednjeveško srbsko pet-kupolno cerkev na osnovi grškega križa.

Na freskah v notranjosti nad vhodom so obeležene vse tri cerkve.

Ljubljanska je bila neformalno končana leta 1936, uradno pa šele leta 2005, ko jo je posvetil srbski patriarh. Ikone v cerkvi so delo slovenskega slikarja Mirka Šubica, sorodnika bolj znanih slikarjev Janeza in Jurija, a tudi arhitekta Vladimirja Šubica. Dokončal jih je leta 1940.

Stene so dočakale freske šele v osemdesetih. Naslikali so jih srbski umetniki: Dragomir Jašović, Mišo Mladenović in Danica Mladenović.

Cerkev lahko kadarkoli obiščete, saj je odprta vse dni od 8. do 19. ure.

Novo leto mi je v prvih minutah že postreglo z novim spoznanjem! Obstajajo namreč tudi potice iz listnatega testa in menda niso tako redka stvar na goriškem. Ta je bila nadevana z jabolki in rozinami.

O lični grobnici družine Vurnik sem že pisala, tokrat pa predstavljam še spominsko obeležje, ki je na eni izmed Plečnikovih lučk Jakopičeve promenade v, oz. bolje rečeno tik pred parkom Tivoli. Oblikoval ga je njegov oče, arhitekt Ivan Vurnik.

Kakšnih četrt ure hoda ali nekaj minut vožnje od Rimskih term stoji Aškerčeva domačija,

kjer še danes živi rod Aškercev. Sprejel nas je pranečak slavnega Antona

in najprej predstavil življenjsko pot njegovega slavnega prednika: odločen mož, velik zagovornik slovenstva, duhovnik, ki je bil nad duhovniškim poklicem razočaran, in seveda pesnik. Poznamo ga predvsem po romancah in baladah, njegov opus pa obsega tudi kakšno zbadljivo pesem, kot je npr. Hrast in prase, ter nekaj potopisov. V zbirki je tudi fotografija mladega Antona Aškerca in Simona Gregorčiča, pa Hribarjevo pismo Aškercu, v katerem mu sporoča, da so ga potrdili za prvega ljubljanskega arhivarja.

V glavnem prostoru hiše, pod bohkovim kotom je miza, z zažgano luknjico, v kateri je glava družine svojim gostom pokazal, da je žganje kakovostno.

Nismo mogli niti mimo svetilke in pomagala pri sezuvanju čevljev.

Leta 1773 je jezuit Gabrijel Gruber začel graditi razkošno palačo, ki jo danes imenujemo po njemu. Tako stavbo si je Gruber zamislil za šolo za hidravliko in mehaniko s prostori za gostujoče učitelje in stanovanjem zase.

Po skoraj štirih letih restavriranja je na stropu ovalnega stopnišča znova zasijala baročna poslikava svoj čas enega bolj cenjenih slikarjev avstrijskih dežel Kremser-Schmidta iz leta 1775. Enajst let po nastanku jo je preslikal Andrej Herrlein, ki je zato dve stoletji in pol veljal za avtorja. Kupola je bila sedaj očiščena umazanije in neustreznih plasti nad originalom, zaradi katerih je potemnela do neprepoznavnosti. Sedaj je zopet vidna poslikava Alegorija trgovine, obrti in tehnike.

Poleg si je Gruber uredil tudi zasebno kapelo posvečeno Mariji, ki jo je ravno tako poslikal Kremser-Schmidt.