Novo leto mi je v prvih minutah že postreglo z novim spoznanjem! Obstajajo namreč tudi potice iz listnatega testa in menda niso tako redka stvar na goriškem. Ta je bila nadevana z jabolki in rozinami.

do Schmilke, majhne vasice, ki ni prav resnična, pa tudi ne neresnična.

V njej namreč živi približno šestdeset ljudi, za turiste pa je na voljo približno dvesto postelj. Delujejo trajnostno in prisegajo na obnovljive vire energije in ekološko pridelano hrano ter pijačo. V vasi je butična, seveda ekološka, pivovarna, nasproti pa pekarna in vodni mlin, ki melje žito. Ta je pravzaprav središčna točka vasi, predvsem za to, ker se nahaja v pivskem vrtu, prvi mlin pa so na tem mestu postavili že leta 1665.

Schmilko poznajo predvsem domači turisti, ki sem prihajajo bodisi na sproščujoč oddih, bolj aktivni pa se podajo na mnoge pohodne ali kolesarske poti.

Saška Švica je narodni park v Nemčiji, ki se nahaja kakih 50 km vzhodno od Dresdna. Dva švicarska slikarja, Adrian Zingg in Anton Graff, sta tej pokrajini nadela ime Saška Švica, saj ju je spominjala na domovino, Švico.

Večina gostov tu je pravzaprav Nemcev. Tujci le počasi odkrivajo to prekrasno pokrajino ob reki Labi, nad katero se dvigujejo mizaste gore in zanimive erozijske strukture, ki so jih v peščenjak vtisnili voda, zmrzal in veter.

Na pot smo se podali s Kristin, organizatorko vodenih kulinaričnih pohodov.

Na bohinjske planine

sem šla po sir.

Tam ga delajo kot nekoč.

Poleg vinske fontane Marezige je zaživela Refoškoladnica,

ki ponuja nekaj zanimivih okusov lokalnega okolja. Na primer sladoled z refoškom ali sladkim muškatom.

Pa tortice z refoškom ali s ciprom, skoraj pozabljeno lokalno sorto grozdja.

Dejan Kozlovič pravi, da se tartufe lovi.

Tartufi ali gomoljíke so užitne podzemne gobe, ki jih človek ne more najti brez pomoči. Pri nas jim pomagajo psi in ne prašiči, saj so ti bolj ubogljivi in ne kažejo prevelikega zanimanja, z razliko od pujskov, da bi tartuf tudi pojedli. Dejan nam je še povedal, da je prvega psa za lov na tartufe vzgajal več mesecev, sedaj pa se znanje prenaša med njimi in sam skoraj nima dela. Tudi Ron, s katerim sta pozirala, je hitro našel tartuf, ki mu ga je Dejan sicer prej sam zakopal pod hrast, kjer navadno rastejo.

Sam lovi tartufe že skoraj tri desetletja. V različnih sezonah nabira različne vrste tartufov, poleg najvišje cenjenih belih, tudi več vrst črnih: poletna gomoljika, italijanski unčinato, perigordska gomoljnica … Povedal nam je še, da so že Rimljani imeli na zemljevidu označena vsaj tri območja na današnjem slovenskem ozemlju z rastišči belih tartufov.

Pred nekaj leti je ustanovil tudi svojo znamko izdelkov iz tartufov: Di Kappa.

Pri Sonji in Urbanu v Trseku, vasici v Slovenski Istri, se človek počuti kot v raju. Idilično okolje, ki cveti, diši pa tudi žvrgoli ter brenči.

Na svojem posestvu Zeliščni raj Slovenske Istre na popolnoma ekološki način gojita nekatera zelišča, rada se na primer pohvalita z nasadom smilja. Pravita, da sta pri nas največja proizvajalca smilja, ki je med drugim tudi dober razstrupljevalec jeter.

Izdelujeta mazila za razne tegobe, cvetne vode (hidrolati), eterična olja, masažna olja, oljčno olje, žgane pijače in likerje, čebelje izdelke, zeliščne sirupe, čajne mešanice in verjetno še kaj.

Na obisk vabita tako skupine kot posameznike, popeljeta pa vas tudi v energijski labirint.

Celje se po številu prebivalcev uvršča nekje na tretje ali četrto mesto, enako kot v Kranju živi v mestu nekaj manj kot 40 000 prebivalcev.

Najsi bo tretje ali četrto, mesto se ponaša z dolgo in zanimivo zgodovino, od rimske Celeje

preko srednjega veka in časov grofov Celjskih,

pa vse do današnjih dni. V Celju lahko občudujete Plečnikovo Ljudsko posojilnico, ki je nastala konec dvajsetih let prejšnjega stoletja.

Ena izmed bolj znanih Celjank je zagotovo Alma Karlin, svetovna popotnica, ki je pred stotimi leti potovala okoli sveta. Po njenih celjskih stopinjah sem se podala na tematskem vodenem ogledu z vodnico Uršo Sreš.

Pred Narodnim domom vas z dvignjeno roko pozdravlja Josip Pelikan, Čeh, ki se je po prvi svetovni vojni naselil v Celju in tam živel in ustvarjal do svoje smrti. Ogledate si lahko tudi originalni stekleni fotografski atelje, zgrajen leta 1899, kjer je deloval tudi Pelikan. Danes je atelje kulturni spomenik državnega pomena, saj je edini ohranjeni primer tovrstnega steklenega fotografskega ateljeja v Sloveniji in eden redkih v Evropi.

Ogledala sem si še znameniti celjski strop v osrednji dvorani Stare grofije, ki je osamljen primer posvetnega slikarstva na prehodu iz renesanse v zgodnji barok,

in se za konec posladkala s celjsko čokoladno rolico.

Menda se ne motim, če rečem, da velika večina Slovencev povezuje našo nekdanjo sestrsko republiko Bosno in Hercegovino z odlično hrano. V tem duhu začenjam objave iz naše nedavne študijske ekskurzije v Tuzli in njeni okolici. Prijeten ambient, prijazni ljudje, luštna glasba in odlična hrana in pijača je konec koncev to, kar v življenju zelo veliko pomeni.

Toplo nas je sprejel Refek Halilović, lastnik, ki že dve desetletji gradi in dopolnjuje mnogoštevilno zbirko svoje restavracije, ki jo je poimenoval Etno Avlija. Beseda avlija po bosansko pomeni dvorišče (hiše) in ko smo stopili skozi vhodna vrata dvorišča, nam je bilo jasno, zakaj tako poimenovanje.

Tudi vstop v obedovalnico nas ni pustil ravnodušnih.

Ko smo sedli za mizo, se je začel pravi spektakel tradicionalnih bosanskih okusov. Od begove čorbe, piščančje krepke juhe s posušenimi plodovi bamija

do bureka, sirnice in ostalih pit, kot Bosanci rečejo bureku, ki ni mesni.

V restavraciji pripravljajo tudi nekaj takih jedi, ki jih večina nas ni poznala, npr. odlični presnac ali bela pita iz koruzne moke in kajmaka.

Sledile so glavne jedi, ki jih lahko razdelimo na dva sklopa, na jedi izpod peke in na dolmo. Slednji sklop zajema vse, kar je polnjeno. Naj si bo to sarma ali pa polnjen paradižnik, bučke, čebula, jajčevci ipd.

Izpod peke oz. morda celo bolj poznan bosanski izraz izpod sača, pa je drugi sklop jedi, ki so v ličnih posodah prišle na našo polno obloženo mizo.

Kljub temu da je naša kočerja trajala kar nekaj ur, naši želodci niso hoteli tako hitro prebavljati, in ko so prišli na plano še pladnji sladic, se nam je prav milo storilo, da ne moremo pojesti vsega. A za nekaj sladkega je vedno še nekaj prostora.

Prava uživancija torej.

Minuli četrtek in petek se je v dveh preddverjih Cankarjevega doma po dveh letih in pol končno zopet zbral domači vinski svet.

23. izvedba Slovenskega festivala vin nam je prinesla več kot 100 vinarjev iz vseh vinorodnih dežel, ki so obiskovalcem skupaj na pokušino ponujali več kot 500 vinskih vzorcev.

Med festivalom je bilo organizirano tudi nekaj delavnic, sama sem se udeležila vodene delavnice z najbolje ocenjenimi vini letošnjega festivala, ki je potekala pod vodstvom odlične dr. Tatjane Košmerl.