Grad Deutschlandsberg, ki je v lasti mestne občine Deutschlandsberg,

je danes hotel, restavracija, muzej in mesto za različna praznovanja.

Zanimivo je, da sta bila nekdaj dva kraja, ki sta se imenovala Landsb(p)erg, zato je ta dobil predpono “deutsch.” Ne-deutsch kraj je danes na naši strani meje in se imenuje Podčetrtek.

Prva omemba gradu sega v 12. stoletje, do leta 1786 pa je bil grad Seggau sedež avstrijskih škofov in vse do 20. stoletja njihova poletna rezidenca.

V spodnjem gradu sta danes hotel in konferenčni center,

zgornji pa je na voljo za ogled.

Ker škofje niso bili revni kot cerkvene miši, je kaj videti! Že na vhodu nas je navdušil bogat lapidarij, zbirka kamnitih rimskih spomenikov, ki so večinoma izdelani iz našega pohorskega marmorja,

v notranjosti pa so nas sezule razkošne knežje-škofovske dvorane.

Poleg sodobne kapele v spodnjem gradu je druga v zgornjem. Zgrajena je bila v gotskem stilu, nato pa barokizirana.

Po napornem občudovanju razkošja je sledilo okrepčilo v več kot tristo let stari škofovski vinski kleti, ki spada med največje v Evropi.

Dvorec Ottersbach je v začetku 17. stoletja zgradil Hans Murn, ki je prejel pravico do plemiškega naziva “von und zu Ottersbach.”

Lastniki so se od takrat pogosto menjavali, leta 1925 pa ga je kupila družina Abel, ki v dvorcu še vedno živi.

Njihova glavna dejavnost, poleg konstantnega popravljanja, urejanja in saniranja, je organiziranje porok in podobnih praznovanj, popeljejo pa vas tudi po notranjščini.

Na stropu viteške dvorane so naslikana mesta Maribor, Ptuj in Celje.

Dvorec Herberstein je skrit v dolini, a na ozki skalnati vzpetini nad reko, zato je stoletja preživel brez zavzetja ali večjih poškodb, v njem pa še danes živi 21. generacija družine Herberstein.

To je tista družina, v kateri se je rodil tudi Žiga, pravilneje Sigismund, katerega portret, skupaj z Valentinom Vodnikom, Žigo Zoisom in Janezom Vajkardom Valvasorjem, krasi strop vhodne avle Narodnega muzeja in je mladost preživel na starem gradu v Vipavi. Tu imajo njegov celopostavni portret.

Za razliko od večine ostalih gradov je tu zaposlen tudi Slovenec, ki nas je po gradu popeljal v maternem jeziku.

A ne le ogled gradu, krasen je tudi sprehod po ogromnih vrtnih površinah, zaradi katerega dvorec imenujejo tudi Vrtni dvorec Herberstien. Med njimi pa se skriva celo živalski vrt.

Dvorec Aichberg je od leta 1986 v lasti Cajetana Grila, živahnega trgovca z umetninami, ki nas je popeljal po gradu.

Presenetljiva mešanica starega in novega.

Nekoliko odmaknjen, na severu vzhodne avstrijske Štajerske, skrit na gorskem grebenu, stoji grad Festenburg.

Grad je stal že prej, a v pisnih virih ga zasledimo šele v letu 1353. Junija 1616 ga odkupi samostan Vorau, pod katerega spada še danes.

Takrat in kasneje grad prezidajo in ga uredijo baročnemu stilu. Tako postane t. i. gornji grad cerkev sv. Katarine Aleksandrijske, katere obglavljeni kip vas pozdravi že ob vhodu. Na stropu cerkve pa so naslikana ženska nebesa, saj je bilo mišljeno, da bo tu samostan za ženske.

Nekaj bivalnih prostorov spremenijo v kapele. Teh je kar šest in so pravzaprav prava paša za oči. Spektakel barv, okrasja, iluzionističnih poslikav in plastik.

Že več kot 850 let predstavlja samostan avguštinskih kanonikov Vorau kulturno in duhovno središče avstrijske štajerske regije Joglland.

V nemirnih časih 15. stoletja je samostan dobil podobo samostanskega gradu, eno do dve stoletji kasneje pa precej baročnih preureditev. Ena takih je samostanska cerkev

in njena zakristija. Tu si lahko ogledate kakšna naj bi bila nebesa, na stropu, in pekel, kjer v družbi hudiča opazite pijance, igralce na srečo in obrekovalce.

Impresivne so tudi omarice, te so okrašene z intarzijami iz svinca.

Izjemna je tudi knjižnica, ki hrani 416 rokopisov, 206 inkunabul, 40.000 tiskanih knjig in dva globusa, ki sta iz leta 1688.

Danes imajo v kompleksu tudi šolo za izobraževanje odraslih v samostanskem vzdušju, 20 sob in konferenčne prostore.

V gričevnati pokrajini avstrijske Štajerske stoji dvorec Obermayerhofen, menda zgrajen leta 1574. Med leti 1777 in 1924 je bil v lasti družine Kottulinsky.

V drugi svetovni vojni je dvorec doživel izropanje in propadanje, nato pa v sedemdesetih letih zopet pride v last družine Kottulinsky, ko ga kupi Harald Kottulinsky, ki nas je tudi sprejel.

Po obsežnih obnovitvenih delih je leta 1986 odprl vrata prestižni grajski hotel z grajsko restavracijo.

Dvorec je zelo priljubljen tudi za poroke in v zadnjih letih se je tu poročilo že več kot 1800 parov.

Verjetno pa so nas najbolj navdušile stenske poslikave eksotičnih živalskih in rastlinskih vrst.